Dediščino domačega kraja najbolje spoznaš in doživiš ob pripovedovanju v prostoru. Prav zato smo se z učenci 4. in 5. razreda podali na pot na Sv. gore in postopoma ugotavljali, kaj se je v preteklih stoletjih odvijalo na naših tleh.
1. postaja: Kapelica pod vodnim zajetjem
Pred kapelico je moja prijateljica Eva našla prvi kos sestavljanke. Tam nam je knjižničarka povedala, da bomo na vsakem znamenju našli kakšen kos.
2. postaja: Vodno zajetje
Pri vodnem zajetju smo se igrali pantomimo- Vsak izmed štirih prostovoljcev je moral pokazati en pojem, namreč večina ljudi, ki so v starih časih hodili na romanja, niso znali brati. Zato so jim morali drugače pokazati, česa naj se pazijo. Nato smo si vsi odtrgali eno cvetlico in odšli naprej.
3. postaja: Zvezan križ
Pri zvezanemu križu smo morali vzeti rastlino, ki smo jo pri vodnem zajetju utrgali in nato povedati eno vražo. Jaz sem povedala vražo: če otrok stopi na močerada, ogluši, ker močerad zakriči. Pred pripovedovanjem vraž je vsak moral vtakniti v rešetko znamenja svojo rastlino. Namreč, če bi bila rastlina še kot nova, ko bi se vračali, bi to pomenilo, da se še kdaj vrnemo.
4. postaja: Božja noga
Tako pri zvezanem križu kot pri Božji nogi smo našli še en kos sestavljanke ter izvedeli, da so pri božji nogo napajali tudi živino.
5. postaja: Pod Svetimi gorami
Pod svetimi gorami je moj prijatelj Ožbej našel še en kos sestavljanke. Podajali smo si mojo žogo iz cunj.
6. postaja: Na Svetih gorah
Ko smo prišli na Svete gore, nam je knjižničarka povedala zgodbo o grofici iz Kunšperka, ki se je med lovom zapletla v grmovje in obljubila Mariji, da če jo reši, na tem mestu zgradi cerkev in res je bilo tako.
Na Svetih gorah smo našli še zadnja dva kosa in nastala je tole ….
Preživela sem lep dan! Zala Vračun, 4. r.
Naj bolj mi je bilo všeč, ko smo iskali dele sestavljanke. Ko smo dele sestavili skupaj je nastal malo drugačen človek. Knjižničarka nam je povedala, da mu je bilo ime Orans. Všeč mi je bilo tudi, ko smo si pripovedovali vraže. Zapomnila sem si vražo, da če razbiješ ogledalo, boš imel sedem let nesreče. Ko smo prišli do prve kapelice na Sv. gorah, nam je knjižničarka povedala zgodbo, ki se je zgodila na tistem mestu. Zgodba je govorila o grofici, ki je šla loviti živali, nato je postalo megleno in se je zapletla v grmovje. Nato se je spomnila na Marijo in si zaobljubila, da bo naredila cerkev, če jo bo rešila. Lucija, 5.r.
Danes je bilo super! Zjutraj smo poslušali, kaj so znamenja. Potem smo pojedli malico. Bil je kruh in med. Na gore smo ves čas hodili peš. Vmes smo sestavljali sliko. Pojedli smo tudi malico. Poslušali smo tudi zgodbe. Pojedli smo še jabolko. Res smo se zabavali. Filip, 5. r.
Svete gore imajo na pogorju Orlice dominantno lego nad celotnim Obsoteljem in nad dolino Zelenjak, ki povezuje Slovenijo s hrvaškim Zagorjem. Vsi sakralni objekti so bili 23. 8. 1976 razglašeni za kulturni spomenik prve kategorije. Zaradi pomembne lege je bil skozi stoletja hrib večkrat preoblikovan. Arheološka izkopavanja pripovedujejo o tem, da je bil hrib poseljen že v 1. stol. našega štetja. Mogoče obstoj predkrščanskega svetišča potrjuje tudi najstarejša na živi skali zidana kapela sv. Jurija Vanjo stopamo skozi ozek vhod nad katerim je portal z napisom v nenavadnih pismenkah. Marsikomu pa domišljijo prebudi relief tega moža, ki smo ga poimenovali Orans. Domišljijo je prebudil tudi našim učencem:
ORANS
Pred davnimi časi je živel mož po imenu Orans. Vsi so ga imeli radi. Bil je vojak v rimski vojski. A bil je pošten. Vedno je pomagal revnim kmetom, da so lahko preživeli težke čase. Bil je zelo znan po celi Bistrici ob Sotli. A nekega dne se je eden izmed glavnih Rimljanov v Bistrici odločil, da gredo napast in osvojit novo ozemlje. V boj je moral tudi Orans. Na žalost je bila nasprotna vojska bolj močna od Rimljanov. V krvavem spopadu je Orans izgubil življenje. Kot zelo dobrosrčnega viteza za ga pokopali na Sv. Gorah. Na hrib so prinesli kamen, na katerega so vklesali ime Orans. Vsi so žalovali za njim. Prvo jutro brez Oransa se je na trgu Bistrice pojavil angel Oransa. Vsi so se zbrali na trgu. Angel jim je rekel, naj ne žalujejo toliko saj, ko nekdo pomemben umre, se naslednje jutro že novi posebnež rodi. In tako je tudi bilo. Čez nekaj časa je prišel mlinarjev sin in povedal, da je njegova mati rodila brata. Vsi so se hitro odpravili, da bi videli novega Oransa. Otroka so poimenovali Orans in v spomin so na grob narisali svetega angela, ki jim je prišel povedat odlično novico. Od takrat so vsi živeli srečno do konca svojih dni.
Ema Stadler, 5.r.
Oznake: dediščina domačega kraja, kulturni dan
